Včasih se zgodi nekaj, kar težko razložiš z besedami.
Čutiš, da ni naključje.
Da je srečanje globlje – kot da se duši prepoznata.
Danes sem začutila, da želim to energijo deliti z vami.
Gre za zgodbo, ki ne govori le o dveh ljudeh, ampak o spominu duše – o tisti iskrivi vibraciji, ko se v nekom zrcali del tebe.
Če si kdaj srečal/a človeka, ob katerem se svet za trenutek ustavi, potem bo ta zgodba našla pot tudi v tvoje srce.
Ko se duši prepoznata...
Nekoč, v času, ki ga ne merimo z dnevi, ampak z vdihi, sta se dve svetlobi srečali v istem krogu.
Ena je bila plamen potovanja – nemirna, radovedna, željna dotakniti se vsega, kar obstaja.
Druga je bila sonce znotraj templja – močna, tiha, čuvar topline.
Ko sta se srečali ponovno na zemlji, sta se prepoznali.
Nista se spomnili kraja, ne imen, samo občutek: “Ti si nekdo, ki sem ga že čutil/a.”
Plamen je rekel soncu: “Tvoja svetloba me mirí, ko sem razpršena.”
Sonce pa je reklo plamenu: “Tvoj veter me spomni, da toplota brez giba ugasne.”
Tako sta duši nekoč sklenili, da se bosta v prihodnjem času srečali kot odsev, da bi si pokazali, kaj pomenita mir in gibanje.
Ko se torej danes vidita, telo prepozna tisto staro obljubo – v očeh ena drugega zagledati del svoje resnice.
“Nekateri ljudje niso poslani, da bi te držali za roko, ampak da bi ti pokazali, kako svetijo tvoje dlani.”
Posvečam: vsem, ki ste že začutili iskro, ki povezuje duši – ne da bi bilo potrebno karkoli reči.
Add comment
Comments